Pekoče teme
Pekoče teme
S prijateljico sva šli na kosilo, na »bone«, v tajsko restavracijo. Naročila je nekaj bolj pekočega in namignila: »Uff, peče kot v peklu!« Malo sem privzdignila obrv in jo povprašala, kako si ga predstavlja, kakšen je torej po njenem pekel. Vrnila mi je pogled z delnim nasmeškom in rekla. »A ti res verjameš, da obstaja?«
S to prijateljico sva že večkrat razpravljali o veri. Skoraj vsako nedeljo gre k maši, je tudi krščena in je bila pri prvem svetem obhajilu in sveti birmi. A v njeni predstavi je hudič le prispodoba, da so otroci pridni, predvsem decembra, da jih »parklji« ne odnesejo in da jih obdari sveti Miklavž. Da obstaja neko nasprotje, da imajo razlog za trud in da imajo starši »dober argument za pridnost«. »Klara, to je le strašilo, drugače ne obstaja,« mi je prepričljivo povedala prijateljica. To me je razžalostilo in hkrati pojezilo. Ah, hudi duh, ki spleta mreže in razteguje lovke na vse strani, da bi se le čim več ljudi ujelo in mu verjelo. Pa čeprav se na...