Spoštovani g. Zdenko Roter!

14. 12. 2013 je bilo v Sobotni prilogi Dela objavljeno moje odprto pismo, ki je nastalo po izidu vaše knjige Padle maske in intervjuju z vami. Upal sem, da boste na pismo odgovorili, in ko sem po treh letih že popolnoma obupal, je prišel vaš odgovor. Pa ne v pismu, ampak v knjigi Pravi obraz. Ker v uvodu v knjigo moje pismo omenjate in pravite, da se vas je »po svoje najbolj dotaknilo«, nadaljujem to svoje javno dopisovanje z vami. In to kljub temu oz. prav zato, ker na moja številna vprašanja niste odgovorili. Nad mojim mnenjem se v knjigi samo zgražate in ga označite kot »nerazumljivo« in »čudaško«. Niste odgovorili na moje vprašanje, kako ste se počutili kot mladi udbovec, ko so vaši kolegi (morda tudi vi) sestavljali obtožnice v montiranih procesih, ko ste vedeli, da so obdolženci krivi le zato, ker jih je okrivil partijski vrh – vaš delodajalec; nič o tem, kako ste se počutili, ko ste zasliševali duhovnike in bog...