Pride čas, ko ni več časa za učenje na napakah. Ko gre za biti ali ne biti. Ko je treba potegniti voz iz blata, da ne obtičimo v močvirju. Ko si je treba priklicati v spomin, kam smo hoteli priti, kaj je naš cilj in kako ga lahko dosežemo. Še prej pa si moramo seveda priznati, kje smo in kako smo se tu znašli.

Ste si v vznesenem času slovenskega osamosvajanja predstavljali, da bo tako zelo želeno mlado državo vsako leto zapustilo več tisoč visoko izobraženih mladih, ker tu zanje ne bo prihodnosti? Ste si predstavljali, da bodo komaj odrasli mladi, ki niso doživeli ne vojne, ne revolucionarnega nasilja in partijskega enoumna, pa tudi ne osamosvajanja, strašili naokrog v majicah s podobami zločincev zato, ker jim nihče ne bo povedal, kaj so v resnici počeli njihovi idoli? Ste si predstavljali, da bodo učiteljice šemile osnovnošolske otroke v pionirčke in kurirčke, medtem ko bodo poslanci državnega zbora jurišali na ustavo, da bi v kali zatrli delovanje tistih nekaj zasebnih...