Leta 1945 je po Evropi hodilo na milijone ljudi, ki so bili sestradani, onemogli, razcapani – komaj živi. Proti domu so se prebijali iz različnih taborišč, vojsk, tipov razselitve in vsi so si želeli samo to, da bi se končno svet umiril in življenje vrnilo v normalnost. Med njimi je bila tudi tale pojava:

»Pred vhodom v hotel je stalo drobno, postarano dekletce. Stopilo je k mojemu možu, mu položilo v dlan svoji suhceni rjavi roki in reklo: 'Helfen sie mir, helfen sie mir. Pomagajte mi, pomagajte mi.' Tiho in nezaupljivo me je gledala in ni umaknila svojih rok iz Francetovih dlani. Lase je imela kratko postrižene in na čelu do obrvi. Bubi frizura, smo rekli takrat. S skrhanim otroškim glasom je spet poprosila Franceta, naj ji pomaga. 'Bom,' ji je rekel fant v partizanski uniformi. 'Nikjer več nimam doma,' je rekla ženička. 'Gestapo mi je vzel rojstno hišo, zdaj so se v njej naselili partizani.'

'Pomagal vam bom,' ji je rekel nekdanji partizan. 'Poiskala bova tovari...