V mladosti smo se morali prilagoditi takratnim razmeram

Srečala sem gospoda pri skoraj devetdesetih letih. Za svoja leta je v odlični kondiciji. Pogovarjala sva se o tem, kaj vse sva v življenju doživela, kako je bilo takrat, ko smo bili še mladi, in seveda še o marsičem. Pripovedoval mi je o svoji težki mladosti, o tem, kaj vse jim je po­vzročila vojna in kako težko so živeli po vojni. Bil je bister in je želel iti v gimnazijo, pa tega doma niso zmogli in se je šel učit za mizarja. Bil je uspešen mizar in mu je treba za to samo čestitati. Ko sem ga poslušala, se mi je zdelo, da mora biti ponosen na to.

Potem pa me je presenetil, ko je rekel: »Ko se oziram nazaj na svojo življenjsko pot, mi je še sedaj zelo žal, da nisem mogel nadaljevati šolanja. Imam občutek, da bi bilo moje življenje čisto drugačno, če bi študiral in si izbral neki drug poklic.« Skoraj nisem mogla verjeti, da ta človek, ki velja v očeh vseh, ki ga poznajo, za zelo uspešnega, pri tako visokih let...