Čakamo. Če smo čisto iskreni, se vse okrog čakanja in pričakovanja zdi kot iz prazgodovine. Vse bi radi takoj in zdaj. Na klik. Hitri prenos v paketu posebne ponudbe. Okenca katere koli vrste brez čakalne vrste. Pirejev prah namesto krompirjevega gomolja. Novembrske lučke namesto decembrske Luči. In v vrtiljaku naštetega vseeno človek ne neha hoditi.

Hodimo. Nemalo begavo, nemalo brezciljno. Nekje med hojo za novim revolucionarnim eko receptom in tečaji osebne preobrazbe. Prevečkrat s smerokazi v obliki polic, obteženih s presežkom reči, za katere še do včeraj nismo vedeli, kako zelo jih danes potrebujemo. In jutri bodo postale krama.

Čakajo. So pa ta glagol nadvse dobro poznali tudi Izraelci. Dolga leta izgnanstva so jih nemalokrat pehala v obup, pa tudi odvrnitev od Rešitelja. Ta jih tudi sredi puščave ni puščal samih, a kaj ko se mano tako hitro pozabi. Res niso iskali vzdušja pod kilometri bleščavih okrasij, a svetleča teleta niso prav daleč od tega. Oni bi rad...