Polona Capuder je osemnajstletna skavtinja, ki rada poje. Martin Rode je njen vrstnik, prav tako skavt. Rad ima glasbo, igra kitaro. Oba sta dijaka Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani.

V sredo med razredno uro je Martin dobil sporočilo šolskega kaplana, ali bi bila pripravljena napisati članek o najinem odnosu z Bogom. In takoj sva se vprašala sledeče: »Zakaj midva? Saj sva komaj kaj dala skozi, tako skupaj, kot vsak zase. Kaj pa midva veva?« Po kratkem premisleku pa … je bil občutek še vedno enak. J In še zdaj je. A zaradi nečesa naju je izbral in dala bova, kar pač lahko – najino izkušnjo, pa naj bo še tako neizkušena, vsakdanja in zelena, kot sva sicer tudi midva sama.

Kje je torej mesto za Boga v najinem razmerju? Čim bolj sva govorila o tem, tem bolj sva ugotovila, da ga zaenkrat še nima. Torej ne, da Boga ni, samo stalnega mesta še nima. Gre za skupno iskanje, na kakšne načine ga lahko vključiva v pestro, stresno in polno življenje, ki ga živiva.