Neslovenec, kulturnik, konvertit, še v konvertitskem zanosu, mi je rekel, da misli napisati knjigo o Jezusu Kristusu.

»Po vseh, ki so bile že napisane?« sem ga vprašal.

»Ja, zdi se mi potrebno, ker je vsaj moj vtis takšen, da je lik ustanovitelja krščanstva nekako zbledel celo pri katoličanih. In vendar veš, kaj je rečeno o Njem v nicejsko-konstantinopelski veroizpovedi, ki jo molimo pri nedeljskih mašah. Se pravi o človeku moškega spola, po rodu Judu, podaniku rimskega imperija, po poklicu do 30 let ročnem delavcu?«

»Ja,« sem odgovoril, »v samem začetku veroizpovedi ga takole opredelimo: 'Bog od Boga, luč od loči, pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom, po katerem je bilo vse ustvarjeno.'«

»To se pravi,« je rekel oni vneti spreobrnjenec, »da je bila v tistem človeku Vsemogočnost, Vsevednost in ljubeča neskončnost samega Boga, čeprav je to komaj kdaj začutiti. Vsekakor daleč od vsega, kar bi mi hoteli o njem zvedeti...