O tem je veliko govora vsepovsod. Ob tem se vedno spomnim na sosedovo punčko iz mojega otroštva, ki so ji starši vedno kupili večje čevlje, kot jih je takrat potrebovala, da bi jih potem lahko nosila dalj časa. Punčka je bila v prevelikih čevljih vedno nezadovoljna.

O prevelikih čevljih govorimo največkrat takrat, ko se človek loti nečesa, kar presega njegove sposobnosti, in bi bilo veliko pametneje, če bi se tega zavedel dovolj zgodaj in bi vse skupaj raje pustil.

Pred kratkim pa sem slišala poročno pridigo, ki je tudi govorila o prevelikih čevljih, pa vendar malo drugače. Duhovnik, ki je oba, ženina in nevesto, zelo dobro poznal, je izrekel zelo zanimivo misel, ki ob poročnih mašah ni ravno običajna: »V tem trenutku obuvata gotovo prevelike čevlje. Začenjata skupnost, ki ji v marsičem v začetku gotovo ne bosta mogla biti kos. Zelo razumljivo. Vendar upam, da bosta kljub temu zmogla in da bosta rasla in sčasoma vajini čevlji ne bodo samo dovolj veliki, ampak posta...