Romarji smo,
ki se za hip ustavijo in pojejo,
še otrpli od muk potovanja.
Dobro vemo, da na gori sedanjosti
ne moremo postaviti šotorov spokoja.
Dobro vemo, da moramo odriniti naprej,
spustiti se v sovražne nižine, preseči doline,
prebresti reke, prekoračiti puščave,
hoditi še in vedno naprej.
Toda vemo, da nekega nam nepoznanega dne
prispemo k vratom Mesta,
katerega kralj je Dete
in edina luč brezmadežno Jagnje.
Zaradi tega se ti zahvaljujemo,
sveti Bog, da si nam naklonil malo veselja,
ki bo v prihodnosti prekvasilo svet,
ko se bo tvoj Sin, zmagovalec,
postavil na čelo neizmerne procesije človeštva
in izročil kraljestvo, pripravno
za poslednje in zanesljivo praznovanje.
Z njim bomo takrat kraljevali na veke.