Dan po božiču, na štefanovo torej, me je pred nekaj leti zmrazilo, ko sem na tleh dnevne sobe opazila na pol odprto darilo, ki ga je mojima otrokoma prinesel njun stric. Morda je bilo res malce prezahtevno za njuno starost, ampak vseeno – pretreslo me je v dno duše. Diagnoza je bila samo ena: preveč daril.

Otroci darila v decembru dobivajo od sv. Miklavža, pa od Jezuščka, Božička, nekateri še od Dedka Mraza v sindikalni izvedbi, pa od babic in dedkov (po obeh straneh), tet in stricev, sosedov in še kakšnih obiskov ... Ni čudno, če se podarjenega ne veselijo več, pač pa darilo doživijo kot nekaj samoumevnega. In če v vrečki ni ravno njihova najljubša igrača, planejo v jok ali pa vsaj ignorirajo vsebino. Da ne govorimo o tem, da lahko darila zasenčijo bistvo božiča!

V moji družini zdaj velja pravilo, da knjig nikoli ni preveč. Če pa je mogoče, odraslim namignemo, kaj otroci potrebujejo, da jim kupijo recimo novo pižamo, nogavice, peresnico ali morda šilček na bateri...