Vdova pravi, da z današnjim razumevanjem ob smrti prvega moža ne bi več želela zamenjati z žensko, ki se je od moža ločila.

O doživljanju neke vdove

Pred kakšnimi tridesetimi leti ali še več sva s kolegom, upokojenim psihiatrom, nekaj časa imela skupino, ki smo jo imenovali »skupina za izgubaše«. V njej so se zbirali ljudje, ki so nekoga izgubili, bodisi da je umrl ali so se od njega ločili. Spominjam se, da si ti skupini sploh nista bili enotni. Vedno so med seboj razpravljali in drug drugega prepričevali, kaj je huje: če ti nekdo umre ali če se od njega ločiš.

Na to skupino sem se spomnila pred kratkim, ko sem govorila z gospo, ki je pripovedovala, kako je bilo, ko ji je še mladi, stari nekaj nad trideset let, umrl mož. Ostala je sama s tremi majhnimi otroki. Takrat se je kregala z Bogom, kako je le mogel dopustiti kaj takega, in je bila prepričana, da bi takoj zamenjala z žensko, ki se je od moža ločila. Mož bi bil še živ in to se ji je v tistem trenutk...