Doma na kavču ležim, prebiram Cankarja in se oziram na blago obličje naše mami, ki s tresočo, ljubečo roko pripravlja kosilo. Naprošen sem bil, naj napišem nekaj o svetnikih danes, naj navedem kakšen primer sodobnega svetnika in omenim nekaj znakov svetosti v našem času. Kaj pa, če bi se ustavil kar ob naši mami? Zdi se mi, da v čudovitih, globokih gubah maminega zagorelega obraza vidim znamenja svetosti. O čem govorijo?

Ljubljena

Ko sem bil majhen, sem jo nekoč vprašal, koliko bi dobila zame, če bi me prodala. »Ti Janko ti, kaj ti hodi po glavi, saj veš, da ni cene za človeka,« mi je smejé odgovorila. Razumel sem, kako dragoceni smo ljudje, kakšne neprecenljive vrednosti. Te vrednosti se zaveda tudi naša mami. Čuti se ljubljeno in vredno ljubezni. Zaveda se, da si ljubezni ni zaslužila, temveč jo je ta dosegla in osvojila. Iz zavesti dragocenosti se rodi čut dostojanstva, istovetnosti. Seveda je grešnica – tega ne pozablja, a je ljubljena. Zaveda se,...