Jesenski večer je, ko stopam po poti, ki se vije prek polja. Samotno je tukaj in tiho, ko pred menoj vstajajo griči, porasli z gozdovi, za mojim hrbtom pa migeta mesto s svojimi tisočerimi lučmi. Zemlja lega k počitku, le travne bilke šelestijo ob mojih korakih, preden se ustavim ob starem samotnem drevesu in se zazrem v njegove skoraj gole veje. Daleč je vrisk pomladnih moči, zdaj polje otožno podrhteva pod težo minevanja. Le vonj po vlažni jesenski prsti prinaša spomin na življenje, ki se je pretekalo v njej. A v tej otožnosti se razodeva tudi neko hrepenenje, ki vabi v nedoumljivo daljavo. Prek občutja minevanja, ki preveva zemljo, se razodeva slutnja večnosti, katere semena so zakopana v času. Čas je bližina večnosti. Slutnja večnosti ni nikdar močnejša kot takrat, ko s telesom in z dušo trepetamo v bitju daljne ure, ki oznanja našo minljivost in minevanje vsega, kar je:

Nekoč bo lepo,
nekoč bomo roke v prst zakopali
in bomo življenja sokove spo...