Pred nekaj dnevi je umrl moj stric Jurij. Kemik, univerzitetni profesor, čebelar, ljubitelj francoske romantične poezije in bel canta; da, še zlasti to zadnje: njegovo navdušenje je iz mojega očeta naredilo strastnega ljubiteljskega tenorista in vso mojo primarno družino zastrupilo s to lepo boleznijo, z »le grandi voci del pasato«, velikimi glasovi preteklosti in neponovljivo umetnostjo tistih pevskih osebnosti. Iz oddaljenih šolskih dni sta mi ostala tudi dva njegova izvoda Doklerjevega grško-slovenskega slovarja: še vedno ju uporabljam ...

Ta moj pokojni stric je bil gimnazijski sošolec Franceta Balantiča. Poseben občutek je, ko se dotikaš stvari, ki jih pripisuješ nekemu drugemu svetu, svetu, ki ga ni več. Tem bolj, ko gre za velike, usodne dogodke, za katere hočemo, morda tudi povsem nezavedno, da bi bili že za nami, da bi bili preteklost, kot so grozoviti časi druge svetovne vojne in revolucije. Na svoj način pa tudi, ko gre za stvari, ki so pripadale dragim l...