Ko ne zaupamo Kristusu Zmagovalcu, nas zlahka odnese ali v versko prenapetost ali v verski superaktivizem ali v versko malodušje

Včasih se zdi, da kristjani ne verjamemo v Kristusa Kralja. Kot da Kristus še ni zmagal in si mora zmago v neki hudi konkurenci šele izboriti. Kot da je odločilna bitka z negotovim izidom še vedno v teku in mi, Kristusovi vojaki, smo tisti, ki imamo orjaško nalogo pokončati »velikega zmaja, staro kačo, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet« (prim. Raz 12,9).


Ko ne zaupamo Kristusu Zmagovalcu, nas zlahka odnese ali v versko prenapetost ali v verski super aktivizem ali v versko malodušje. Prenapeti in nestrpni smo, ko se nam zdi, da je naša naloga biti nekak Kristusov gladiator v nenehnem spopadu z neverujočimi. Aktivistični smo, ko mislimo, da bo obilica naših dejavnosti, naše vročično pastoralno delo, malodane naš živčni zlom nadomestil, kar manjka Kristusovi zmagi. Malodušni smo, ko se nam zdi, da sile zla napre...