Kot zdravnica sem se vedno zavedala, da je treba pri bolniku toliko časa opravljati razne preiskave, da pridemo končno do diagnoze in ga začnemo zdraviti tako, kot je pri takšni diagnozi potrebno. Potem pa se sem in tja zgodi, da se pri kakšnem bolniku kljub mnogim preiskavam do diagnoze ne da priti. Včasih se do nje ne morejo dokopati niti po obdukciji, ki jo naredijo po bolnikovi smrti. Vse je čisto drugače in tega človeka se ne da uvrstiti v nobeno znano diagnozo.

Na to me je spomnil nedavni primer znanca, pri katerem si še vedno po precej dolgem času prizadevajo, da bi ugotovili, kaj mu dejansko je, a jim zaenkrat to še ni uspelo. Obiskal je že celo vrsto zelo priznanih in uspešnih zdravnikov. Dejstvo je, da nekaj v tem človeku ni v redu, da ima bolečine in se slabo počuti. Toda zakaj? Stvar postaja že kar neprijetna. Po svoje je to tudi neuspeh medicine, če kljub tolikim preiskavam, ki so na voljo, ne more ugotoviti, za kaj gre.

Ob tej zgodbi premišljujem o ži...