Besedo večnost boš izjemno težko slišal v normalnem razgovarjanju, kaj šele v jeziku naših medijev. Beseda torej izumira skupaj z drugim besedjem, ki cika na nadnaravo. In vendar ni nič bolj domačega kot večnost. Lahko rečemo, da hodimo z eno nogo v večnosti. V večnost lahko omahnemo kadarkoli in kjerkoli, od kapi ali incidenta, če nas večnost ne čaka po daljšem hiranju. Z drugo besedo – večnost je dejansko naša senca. Seveda ima ta beseda svoj pomen samo za človeka, ki verjame ali vsaj sluti, da je po fizični smrti še kaj, kakršen koli obstanek. Seveda ne v spomenikih in spominih, ampak v realnosti človekovega jaza, ki se čuti istega kot v zemeljskem življenju. Za človeka, ki mu pomeni smrt začetek niča, je beseda večnost brez vsakega pomena.

Koliko je ljudi, ki so stoodstotno prepričani, da je s smrtjo prav vsega konec! »Non omnis moriar – ves ne bom umrl« je v znani pesmi zapisal poganski rimski pesnik Horacij. Ne bo umrl, ker bodo njegove pesmi brali širom po rimskem im...