Pred časom sem na maminem vrtu pobirala jesenske pridelke: sadje in zelenjavo. V meni je bila hvaležnost za to, kar delam. Za ves trud moje mame in za možnost, da imamo svojo zelenjavo tudi pozimi.

Kljub temu sem pomislila, da mi je v res­nici ljubša pomlad, ker vse cveti, zeleni, postaja topleje in dan se daljša. Potem sem se spomnila mlajšega gospoda, ki dela v domu starostnikov in sem ga srečala na nekem pogrebu. Ob misli na minulo življenje je rekel: čeprav je pomlad veliko bolj svetla in cvetoča, nam jesen da pridelek. V dobesednem in v prenesenem pomenu. Jeseni pobiramo vse pridelke in hkrati v jeseni življenja žanješ, kar si sejal. Pobiraš in uživaš »pridelke« svojega življenja. Morda se sliši morbidno in je za nas mlade kar malo odbijajoče, ker smo pač mladi, imamo polno moči in pred sabo še vse živ­ljenje. Kljub vsemu pa sem pomislila na to, da se je vseeno včasih dobro vprašati, kam me pelje življenje in katero pot ubiram ter kakšne »sadove« bom nekoč žela.