Svetnike si ponavadi predstavljamo kot ljudi z izjemnimi lastnostmi, kot osebe s posebnimi talenti in darovi, skratka skoraj kot nadzemeljska bitja. Bili naj bi jasnovidci, ki so sposobni brati, kar nosimo v srcu, tudi skrivnosti Boga in onstranstva naj bi imeli na dlani, poleg svojih poklicnih opravil naj bi često napravili čudeže, predvsem pa naj bi bili moralno čisti, podobni angelom ter hkrati nedosegljivi junaki.

Pa vendar so bili svetniki ljudje kot mi. Med njimi so bili bili zdravi in bolni, mladi in stari, uglajenih pa tudi nemogočih navad, veliki razumniki in zelo preprosti kmetje, tudi samo pastirji, nedavno tega je bila za svetnico razglašena celo sužnja Bakhita. Predvsem pa je potrebno sprejeti, da so imeli podobne težave kot mi in da marsikdo med njimi ni imel že po naravi lepega značaja. Prav tako so se tudi oni morali bojevati zoper svoje predsodke in razvade. Tako je npr. tudi o svojem duhovniku, resnično svetniškem Frideriku Baragu, njegov škof na sinodi v...