Poznam veliko svetnikov. Vidim jih vsak dan … ali pa vsaj enkrat na teden. Večino poznam, a je precej tudi takih, ki jim ne vem niti imena. A vem, da so svetniki. Saj vidim.

Občudujem jih, ko jih gledam od blizu in od daleč.

Smilijo se mi!

Ni lahko biti svetnik. Prav res ne.

Stojijo cele dneve (in noči) nepremično na oltarju … nekateri že več stoletij … To ne more biti prav prijetno: krčne žile, platfus, boleča kolena … krči v rokah, nogah, mišicah … zaskočeni in otekli sklepi, vrat še prav posebej … No, nekateri med njimi imajo to srečo, da lahko ležijo na ražnju ali se naslanjajo na kak steber ali mlinsko kolo – še privezani so, da ne padejo; nekateri med njimi lahko klečijo ali celo naslonijo glavo na kakšno tnalo … A skozi stoletja takole ležanje, naslanjanje in klečanje ni nič manj utrudljivo in naporno kot stoja!

Večina teh ubogih svetnikov ima polno naročje krame, kot da so vsi zaposleni pri kakšnem selitvenem servisu: ta drži knji...