Ko sem bila otrok, je bila pri nas navada, da so na praznik vseh svetih k popoldanskim molitvam na grobove hodili samo odrasli. Otroci smo se molitvi za rajne pridružili spet zvečer ob treh rožnih vencih, vendar je bila ta skupna molitev zame nekaj tako dolgega, da sem včasih kar zadremala ob njej. Ob brlivki pod svetimi podobami in razpelom, v toplem mraku ob dedovi krušni peči plavati med budnostjo in spanjem ob misli na praznik in ob poslušanju ponavljajoče se molitve je dajalo miren, topel občutek bližine večnosti. Bilo je preprosto: vsem blaženim svetnikom v nebesih so se pridružili vsi znani in neznani dobri ljudje – Bog ne daj, da bi kdo odšel v pekel, moliti je treba za nesrečneže, ki so v vicah in si sami ne morejo več pomagati. Zato imamo dva dni, vse svete in dan vernih duš, da se veselimo z blaženimi in molimo za pokojne, da bi vsi prišli v nebesa. In ker...