Skoraj ne morem prisluhniti pomenku o katerikoli družini, ne da bi bila v tem razgovarjanju tako ali drugače omenjena bolezen. Prestana ali še živa, minljiva ali huda, ozdravljiva ali manj. Mišljena je fizična raven, kaj šele psihična, ker je nešteto oblik duševnega trpljenja.

Ateist pri tem problemu nima kaj reči: bolezen je, zdravniki in bolnice so, ostaja samo zdravljenje.

Drugače je z verim človekom, ki mu že tisočletja, od starozaveznega Joba naprej, prihaja na usta očitek Bogu, ki je v bistvu v tem: Kako moreš ti, ki naj bi te bila sama dobrota, dopustiti vse trpljenje, ki se na svetu dogaja?

Kot vemo, je Bog na koncu Joba potolažil s tem, da je pomnožil vse njegovo materialno bogastvo in s tem nagradil njegovo zvestobo sebi.

Drug odgovor, ki ga je človek dobil, je prinesel Kristus. Bolj kot z govorjenjem ga je prinesel s tem, da je sprejel nase vse minuse človekove usode, od poskusa umora v detinstvu do bega v begunstvo, od sovraštva sovašč...