Že kar nekaj let pišem za Družino, predvsem za rubriko Na prepihu. Pogosto se mi zgodi, da me kdo na cesti ustavi in mi reče, da mu je moje pisanje všeč. Seveda sem pohvale vesel – kdo je ni! Vem pa tudi, da marsikomu to, kar zapišem, ni všeč oz. da je do zapisanega kritičen. A pisnega odmeva nikoli ne dočakam. Zato imam pogosto občutek, da je prostor, v katerega padejo moje besede, neodmevna gluha loza. In tako se sprašujem, zakaj sploh pišem. Tako neodmevni ostajajo tudi drugi zapisi v Družini. Rubrika Odmevi je zelo skromna, v kakšni številki je sploh ni. Še tisti zapisi, ki so v njej, največkrat niso odmevi na pisanje v Družini, ampak na družbeno dogajanje. Zdi se, kot da bi bila komunikacija med pisci in bralci pretrgana, da med nami ni dialoga. Sam zelo pogrešam ustvarjalne in spoštljive kritičnosti in polemike.

Je razlog za neodzivnost na strani Družine, njenega uredništva in piscev, ki ne znamo ustr...