Omembi imena Antona Novačana največkrat sledi zamišljeno vprašanje: kdo je že to? Prekletstvo spomina je sicer začelo popuščati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, previdno in počasi se je začel vračati v slovensko literarno zavest, kar je prav v nasprotju s silovitostjo, ki je bila za pisatelja, dramatika, pesnika, politika in diplomata tako značilna. Študijsko se je z njim prvi ukvarjal dr. Bruno Hartman, prav tako Celjan, ki je leta 1954 za oceno celotnega Novačanovega literarnega dela prejel nagrado na natečaju, študija pa je kljub temu ostala le v tipkopisu. 1971 je v zbirki Naša beseda izšla Novačanova drama Herman Celjski, omenja ga tudi dr. Koblar v pregledu slovenske dramatike iz leta 1973 (Slovenska dramatika, druga knjiga). Slovenska matica pa je sredi osemdesetih izdala njegove spomine iz vojnih let 1942–1945 pod naslovom Jeruzalem-Kairo s spremno besedo dr. Hartmana. Od devetdesetih let dalje je navzočnost Novačanovega imena v literarnem...