Pred nekaj meseci sem srečala mlajšega kolega, kirurga, ki ga vedno znova občudujem, kaj vse zmore. Poleg svojega zdravniškega dela je še gorski reševalec, hodi vsako leto med svojim dopustom delat v katero od afriških dežel, je zelo duhoven človek in najde vedno čas tudi za pomoč ljudem na najrazličnejših področjih. Pa seveda še veliko drugega, česar morda niti ne vem. Ko sem ga zadnjikrat videla, sem mu rekla: »Verjetno vam je težko, ker je vaš čas omejen in ga nimate toliko, da bi lahko opravljali vse, kar vam je v veselje.« Zdelo se mi je, da mu ob vsem tem res mora biti hudo, ker ne more vsega.

Pa mi je odgovoril takole: »Na to gledam čisto drugače. Sploh mi ni hudo, ker vsega res ne morem. Nekatere stvari moram preprosto opustiti. Zdaj je drug čas kot pred leti. Vsako življenjsko obdobje je spet malo drugačno in v njem skušam narediti to, kar takrat zmorem. Nikoli ne žalujem za tem, kar je bilo. Ne, čas ni moj problem.«

Premišljujem o tem, kar mi je rekel. Že...