Pri nedeljski maši v Olimju (imeli smo predstavitev Družine) so pevci zapeli vstopno pesem: Ali še visi pod križem tvojih dedov blagoslov: lepi hišni rožni venec, priča tolikih rodov? Pesem poje o nekem drugem času, ne tako zelo preteklem. Predvidevam, da križi po naših domovih še visijo na vidnem mestu, rožni venci pa … Ne tvegam odgovora. Še manj, koliko družin se zbere k skupni večerni molitvi. Kot mi je šepnil starejši gospod, ki je sedel poleg mene, tega ni več. Lahko se še tako trudiš, po družinah se ne moli več. Res je, način in ritem življenja sta se zelo spremenila, še jemo redko skupaj.

Ni pa se spremenilo politično okolje. V nekem trenutku se zdi, kot da hodimo korak za korakom nazaj. Saj smo nekako slutili, da bo politična jesen »vroča«, žal postaja indijansko poletje v siju rdeče zarje.

Če se je zgodba okrog t. i. štajerske varde zdela še smešna, druge zgodbe niso več. Ali ste vedeli, da so tudi partizanski veterani na prireditvah nosili...