Lahko rečem, da jim je uspelo. Odkrili so mojo ahilovo peto. Iz dokaj srečnega človeka na Zahodu, ki ima vsega na pretek, sem postal človek, ki si kljub temu kar naprej nečesa želi, in sem zato nesrečen. Tako je pač vedno bilo, nemirno je naše srce, vedno, dokler se ne spočije v tebi, je odkril sv. Avguštin, toda odkritje današnje dobe je izjemno: človeka se ne sme prepričati, da nekaj že ima in naj bo zato vesel, ne smemo mu povedati, v kako lepi deželi živi, kako toplo ognjišče ima doma, kako prijazni so ljudje, ki živijo z njim. Nikakor, treba ga je prepričati, da nečesa izredno pomembnega in potrebnega nima, da so druge stvari boljše in lepše od tistih, ki jih ima. Potem ne bo miren, potem bo iskal, potem bo vse svoje dragocenosti dal za to, da bi to, česar še nima, vendarle imel. Da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen. Toda največja ukana temu šele sledi. Ko se človek do tega končno le prebije, ko odšteje dvesto, tristo evrov, ko zamenja avto ali hišo ali ženo, sploh ni zadovol...