S Francem Špeličem – Šmavrskim, partizanom, partijcem, povojnim miličnikom, konvertitom in na koncu duhovnikom, sva se poznala že desetletja. Enkrat je bil pri nas na kosilu. Zaupal mi je stvari, ki niso bile za javnost. Seveda so me zanimala njegova videnja in sem vanje tudi verjel, to pa zaradi njegove izredne moške treznosti in njegovega prijateljskega odnosa s škofom Šuštarjem. Videvala sva se redkokdaj, a kljub temu sem čim tesneje sledil njegovim doživetjem. Najbolj me je pretresla beseda, ki mi jo je izrekel starejši partizan, kristjan, pozneje likvidiran, ko je Špelič odhajal kot član vojaškega spremstva slovenskih delegatov na zborovanje v Jajcu. Takrat mu je brat kot zadnjo besedo rekel: »Ne pozabi: Bog je!« Takrat se je začelo njegovo versko iskanje, ki ga je po ženini smrti pripeljalo v teologijo in do mašniškega posvečenja. Sodeloval sem pri njegovi avtobiografski knjigi Vrnil se bom k Očetu in sledil njegovim videnjem, kolikor je bilo mogoče. O njem me je zanimalo prav...