Večkrat premišljujem o mladem kolegu, ki je pred nekaj leti končal medicino in je sedaj specializant. Bil je odličen študent in tudi sedaj jemlje svoje delo zelo resno. Pravi, da je bilo študirati laže. Zdaj se srečuje s konkretnim življenjem, z bolniki, ki jim kljub vsej odlični medicini ne more vedno pomagati in včasih tudi umrejo. To ga vedno tako zelo potare, da komaj živi. Zdi se mi, da tudi svojega zasebnega življenja ne more živeti sproščeno in z veseljem, kar bi mu lahko dajalo energijo za njegovo poklicno delo. Ko ga gledam tako potrtega, mi je hudo zanj. Upam, da bo z leti spoznal, da tudi smrt spada k človeškemu življenju, tudi k delu zdravnika, in ne bo več tako trpel. Da bo začutil, da je kot zdravnik lahko dragocen in v pomoč tudi takrat, ko nekdo umira. Tudi če mu v tistem trenutku ne reši življenja.

Premišljujem o svojem delu pred mnogimi leti. Seveda je bilo takrat marsikaj drugače, ampak ne vse. Tudi mene študij ni pripravil na delo s hudo bolnimi in umira...