Številni mladi in drugi ozaveščeni Slovenci smo se zbrali k blagoslovitvi kipa prof. Lamberta Ehrlicha ob mučencih na Žalah. Pomembnost dogodka ni izražal medijski blišč, pač pa tiha in vdana molitev in oživljanje svetih izročil, iz katerih odgovorni ljudje živimo. To so bile drže tega izjemnega človeka, kar so zaznali ohrabreni udeleženci: »Lepo je bilo sinoči«, »enkratno«, »veličastno«, »lepa svečanost«. Hrepenenje po združitvi duhovnega in tvarnega, nebeškega in zemeljskega, mistike in politike velja za vse čase. Ne zmagoslavje, pač pa doživetje človeške, narodne in krščanske spokojnosti in odrešenosti ob Ehrlichovem liku in izročilu nagovarja tudi današnji dom in rod.

Ehrlichov umor in pomori drugih Slovencev so zato preskusni kamen osebne in narodne biti. Večina, ki se je konec maja leta 1942 na Žalah množično zgrnila k zadnjemu slovesu od Ehrlicha, je začutila usodnost časa, ko so se zamajali dosedanji temelji človeka in družbe. Njegova odločnost in volja do svobode...