Foto: Tatjana Splichal

Prejšnjo nedeljo sem se po koncu maše pridružila sosedama in znanki, da bi malce poklepetale. Ker smo kljub sončnemu nedeljskemu opoldnevu (po mojem mnenju) brez pravega razloga več kot četrt ure stale pred cerkvijo in se ozirale naokrog, sem jih pobarala, kaj oziroma koga čakamo. Odgovorile so, da Marušo, našo kolegico s fakultete, in mi pojasnile, da se jih zadnji čas načrtno izogiba in jih vse bolj ignorira.

Začudeno sem jih pogledala in se postavila v bran kolegici, spoštovani strokovnjakinji, ljubeči soprogi mojega bratranca in vzorni mamici štirih najstnikov – pravih »fantov, kot se šika«. Še preden mi je uspelo povedati vse, kar vem lepega in dobrega o Maruši, so me v en glas zavrnile, naj je ne zagovarjam in ne poveličujem, marveč naj raje prisluhnem, kaj jih pri moji da...