Kakor v leru je teklo življenje dveh mož iz Betsajde, mirno in spokojno kakor vožnja z letalom od Bruslja do Ljubljane. Kljub vsemu človeštvo še ni natuhtalo letala, ki bi se moglo izogniti turbulencam, zdi pa se, da je prav te špranje v človeški popolnosti dodobra natuhtal Bog in jih še naprej spretno uporablja, da od časa do časa, ko je to pač potrebno, zatrese človeku tako ljubo zaspanost.

Če smo pošteni, se pravzaprav doslej še nismo zavedli, da s spreobrnjenjem, ki ga Kristus tako potrpežljivo oznanja že dve tisočletji, sami sploh še nismo imeli konkretnega opravka. Za nas je to samo beseda za spremembo, s katero se seveda strinjamo, vse dokler se ta ne dotakne našega udobja. Tako vzdihujemo nad brutalnimi spremembami vremena in se ob tem hudujemo nad Trumpom, ki ne podpira pariškega sporazuma, a se v trgovino, ki je petsto metrov od našega doma, kar brez slabe vesti zapeljemo z avtomobilom in tam v nedeljo kupimo majico made in Banglade...