Ko se je izkazalo, da komunistična revolucija in partijska diktatura ljudem ne bosta prinesli blaginje, ki bi bila vsaj primerljiva z blaginjo, kakršno so uživali Slovenci v sosednjih državah, kapitalistični Italiji in Avstriji, je slovenska komunistična oblast okrepila propagando za oblikovanje mitov o narodnoosvobodilni borbi. Da bi ti miti nastali med narodom spontano, je skrajno neverjetno, kar dokazujejo tudi časopisna poročila iz druge polovice petdesetih let prejšnjega stoletja.

Za zgodovinarje bo pravi izziv ugotoviti, po kakšnem ključu so ideologi NOB izbrali za osrednje dogodke partizanske mitologije dve taki tragediji, kot sta uničenje celotne partizanske enote in smrt 69 borcev na Pohorju ter smrt sedmih partizanov in 41 domačinov v Dražgošah. Kako to, da si niso izbrali kakšne bitke, kjer je bilo več žrtev med okupatorji kot med Slovenci, ali pa kakšne diverzije, ki je okupatorju povzročila strateško pomembno škodo?

Svojevrsten odnos do tragično umrli...