Ko je Jezus potoval z apostoli skozi galilejske in judejske kraje, je želel, naj hodijo tik ob njem. To jim je dajalo občutek velike povezanosti in največje zaupljivosti. Zato so bili lahko toliko sproščeni, da so se med seboj prerekali tudi, kdo med njimi več velja.

Človek bi pričakoval, da jih bo zaradi take domišljavosti malo trše »vzel v roke«. A jih ni, saj bo zanje dovolj velik šok novica o njegovem skorajšnjem trpljenju. Dovolj žalostno bo že, ko jim bo napovedal svoje bližnje trpljenje, smrt in vstajenje. Pomen teh besed so apostoli dojeli šele po binkoštih. Tega ni bilo mogoče prezreti, ko jim je npr. govoril o semenu in o kruhu, drugič spet v zvezi z žetvijo. Nekatere Jezusove besede so bile apostolom nedoumljive še dolgo potem, ko jih je izrekel, recimo tiste, kako je padlo seme v različno zemljo in dalo različen sad. Nerazumljive so jim ostale še dolgo nekatere besede, ki jih lahko opredelimo kot »kadrovske zadeve«. Treba pa je apostole razumeti, saj je večino m...