Človek vedno znova išče svojo identiteto: skuša odgovoriti na vprašanje, kdo je, kaj je. Praviloma smo ljudje hvaležni za svoje bivanje, veseli, da smo to, kar smo: da smo moški/ženske, veseli družine, iz katere izhajamo, svoje narodne pripad­nosti, svoje verske skupnosti … Zdi se, da to hvaležnost in veselje nosimo v sebi, da nam je vrojeno, podarjeno.

Vendar pa je ta hvaležnost in veselje dar, ki zamre ali se izrodi, če ga ne gojimo. Zelo lepo se to vidi pri narodni identiteti oz. zavesti. To, da sem Slovenec, samo na sebi ni nič posebnega – drugi so pa kaj drugega: Nemci, Italijani, Hrvatje … Narodnost postane­ vrednota, ko sem vesel, da sem to, kar sem; ko pripadnost slovenstvu cenim in ko gojim tiste razsežnosti svojega bitja, ki me opredeljujejo kot Slovenca (jezik, kulturo …). Če tega ne počnem, ostajam narodnostno neprebujen ali pa se moja narod­na pripadnost razbohoti kot nekultivirana rastlina. Lahko podivja in se izrodi v nacionalizem (pretirana in nekritična zav...