Zbudim se, grem v šolo, sem v šoli, grem domov, napišem nalogo, se učim, sem z družino, grem spat, naslednji dan vse ponovim. Vsak dan isto in le včasih kaj drugačnega. Pa saj s takim življenjem nisem nič posebnega! Svetniki so delali tako velika dela. Toliko milosti so prejemali, kaj pa jaz? Jaz nisem zbolela z rakom, da bi Bogu lahko darovala svojo bolečino, nisem ustanovila novega reda redovnic, nisem zgradila kakšne sirotišnice, ne pogovarjam se z dušami umrlih, ne prikazuje se mi Marija, nimam daru spoznanja … Bom ob tako preprostem življenju vseeno lahko kdaj prišla v nebesa?

Chiara Petrillo je rekla: »Ne morem vode spremeniti v vino, lahko pa napolnim vrče z vodo.« Je res tako malo potrebno? Je mogoče, da sem poklicana na pot »normalnega« življenja brez izstopanja, da živim vsakdanje življenje brez neverjetnih del in vseeno postanem svetnica?

Kristjani imamo verjetno preveč idealistično predstavo o svetnikih. Življenjepisi znanih svetnikov nam podajajo zgodb...