Imamo predsednika vlade, ki se udeležuje verskih obredov. Po levičarsko »cerkvenjaka«. Nepredstavljivo za one, ki so ga podprli proti Janši. Drugorazredni. Norčujejo se, da je »božji dar«, da ga je postavila »neka božja instanca«, »urejevalec sveta, ki nima nujno imena«. Normalno bi bilo, da bi ga katoličani sprejeli za svojega, pa se to ne dogaja. Zaradi Kocbeka in številnih drugih imamo slabe izkušnje z onimi, ki se na vernost sklicujejo, pa tega z dejanji ne potrdijo. Kogar piči kača, se vrvi boji; previdnost je mati modrosti! Ta je potrebna zaradi Šarčevih neprikritih simpatij do Jankovića in Kučana ter sovraštva do Janše, ki ostaja zadnji simbol slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj in ciljev.

Gospod Tonin, ki ga med slovenskimi politiki najbolj pozna in je zato reagiral, kot je, ga označuje kot pragmatika z izjemno sposobnostjo prilagajanja razmeram. Ta je potrebna, vendar je na tanki meji nesprejemljivega oportunizma. Z ravnanjem ob poimenovanju kamniške knjižnice...