»On sam pride in vas reši« (Iz 35,4).

Leto se nezadržno preveša v obdobje meglenih kopren nad jutri, ki nas opominjajo, da korakamo proti času obarvanih krošenj, obiranja sadov in istočasnega vonja po novih začetkih. Mešanica sadov in pričakovanj. Kanček negotovosti, prepleten z nitmi novih srečevanj in načrtov. Zdi se, da je septembra vse mogoče. Kot da pogled na zabojček sredi vrta, ki se polni z zrelimi jabolki, obljublja, da je vredno. Da bodo nekoč naši klecajoči koraki zrelo zakorakali v gotovost. Da svet ne tone le v izgnanstvu brezbrižnosti, kopičenju nebistvenega in prevračanju temeljnih n(a)ravnih zakonov. Da obljube, ki jih prerok Izaija daje ljudstvu, utrujenemu od zatiralcev vseh vrst, človeku vseh časov, včasih utrujenemu od sveta in samega sebe, zagotavljajo: Bog prihaja, da te reši (Iz 35,4).

Ob tem bi včasih najraje zacepetali z nogami kot majhni otroci in se nestrpno našobili z zahtevo: »Bog, naredi takoj, tukaj in zdaj!« Vsak katehet, učitelj, vz...