V življenju sem vedno znova srečala ljudi, ki so znali kljub hudi bolezni ali invalidnosti ali drugim težavam ohraniti zelo veder pogled na življenje.

Tako čisto mimogrede sem pred kratkim poslušala pogovor dveh starejših gospa. Obe sta za svoja leta v kar dobrem fizičnem in psihičnem stanju. Ena je že pri devetdesetih letih, druga se jim približuje. Pravo veselje ju je videti, če ju ne poslušaš.

Postala sem pozorna, ko je ena od njiju rekla: »Veš, mi smo odpisani. To je žalostno, pa čisto nič ne moremo.« Druga ji je pritrjevala. Njun pogovor se je nadaljeval prav žalostno. Še meni je bilo hudo, ko sem ju poslušala. Pa ne zato, ker bi se mi zdeli odpisani, ampak preprosto zato, ker gledata na življenje tako negativno. Ne vem, ali sta tako gledali na življenje in na vse, kar se dogaja, tudi že prej, ko sta bili mladi. Zdaj, v starosti pa se to samo še stopnjuje.

Vedno je od človeka samega odvisno, kako gleda na svoje življenje. Lahko je vse narobe, lahko pa...