V cerkvici San Damiano v Assisiju je duhovnik opravljal duhovne vaje. Ko je imel čas, je šel pogosto v cerkev in jo opazoval, prav tako ljudi v njej. Potem je razmišljal, kaj to pomeni prav zanj. Navadno je sedel kar v zadnjo klop in opazoval.

Nekega dne je prišla mlada mamica s hčerkico že k jutranji maši. Mlada mati je naredila nekaj poklekov, se pokrižala in pokleknila v klop. Hčerka jo je ves čas pozorno opazovala in ponovila vse, kakor je naredila mamica: pokleknila je, se pokrižala … in sedla poleg nje. Ko je mama začela moliti, je skrila svoj obraz med dlani. Deklico ni ničesar zmotilo, da bi gledala okrog sebe, ampak je ves čas ponavljala geste za mamico. Vse, kar je naredila mama med mašo, je enako ponovila tudi ona.

Ko je duhovnik to opazoval, mu je prišlo na misel, kako lep mora biti njun odnos, če hčerka tako dosledno ponavlja za mamo. Čutilo se je, da je bil njun odnos poln zaupanja. Poseben Božji dar je za otroka, če ima take starše, da jih lahko vedn...