Počasi se pripravljam, da bom izstopila iz vlaka, pomaknem se do vrat, kjer že stojita oče in sin. »Tata, a se ti je včeraj ponoči kaj kolcalo?« vpraša mili glasek štiriletnega fantiča svojega očeta. Vprašanje zbudi mojo pozornost in z zanimanjem prisluhnem očetovemu odgovoru: »Ne, ni se mi, zakaj?«

Deček prime očeta za roko in nasloni glavo nanj. Njun odnos sem doživljala kot povezan, sočuten in globok. Odgovor dečka je sledil nežno, a odločno: »Zato, ker sem te pogrešal.« V meni se je začelo porajati mnogo vprašanj in misli, ki so na stranski tir postavila vsakdanje skrbi. Morda se nam zdi, da moramo še toliko stvari opraviti, a so male stvari življenja toliko bolj smiselne. Pogrešal ga je. Že otrok ve, kaj je pogrešanje, kako se počuti, ko nekoga pogreša. Pogrešanje občutimo, ko imamo nekoga radi, ta pa je ta hip ali za vedno stran. Ob tem mi je oživel spomin na prijatelja, ki se je moral nepričakovano posloviti od svojega očeta. Ljubeč, nadvse ganljiv in zahvaljujoč pog...