Zahteve po poseganju v kulturo s prepovedmi in ukinjanjem v demokratični družbi niso simpatične; kadar pa so brez argumentov ali se celo opirajo na očitno lažne očitke, je to jasno znamenje nedemokratične, ali bolje, protidemokratične naravnanosti. Niti ni pomembno, za katero področje ali kakšno vsebino gre: preprosto, v demokratični družbi je popolnoma nezaslišano, da kdorkoli brez argumentov javno zahteva zapiranje javnega prostora kulture. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se želje po takšnem prepovedovanju sploh ne bi več pojavljale (še zlasti ne v postotalitarni družbi), a vendarle, kadar se to dogaja, gre za svojski preizkus demokratične kulture: iz njenega (ne)odziva postane jasno, kako je z njeno močjo in uveljavljenostjo, ali je sploh zares nekaj, kar določa družbeno življenje, ali pa je zgolj brezkrvna fraza, obsojena na permanentno zlorabljanje in na to, da bo slejkoprej izginila tudi s spiska verbalnih vrednot.

Razburkano dogajanje okoli intervjuja, ki ga...