»če ostanemo stanovitni, bomo z njim tudi kraljevali.«


Foto: Tatjana Splichal

Zgodovino zaveze med Bogom in Izraelom po eni strani neuničljivo nosi nepretrganost Božje izvolitve, hkrati pa jo sodoloča tudi celotna drama človeškega odpovedovanja. Besede »zaveze« pri neskončni različnosti zavezniških partnerjev seveda ne moremo pojmovati v smislu enakih partnerjev. Neenakost obeh partnerjev prikazuje zavezo po orientalskem vzorcu bolj na način, kako veliki kralj izkazuje naklonjenost. To se izraža tudi v jezikovni obliki, v kateri ni izbrana partnerska beseda syntheke, ampak namesto tega diatheke. Zato Pismo Hebrejcem ne govori o »zavezi«, ampak o »testamentu«. Skladno s tem se svete knjige na splošno ne imenujejo Stara in Nova zaveza, ampak prva (stara) in nova zaveza.

Celotna pot Boga s svojim ljudstvom končno doseže svoj povzetek in dokončen li...