Še danes imam živo pred očmi prvi pogovor, ki sem ga za Družino pripravil z zgodovinarjem in filozofom Jožetom Dežmanom. Pred petnajstimi leti sva sedela v pisarni našega uredništva in v povezavi z razpravo o slovenski preteklosti govorila o strahu, ubesedenju stisk, preživetveni vlogi vere, slovenski vožnji z zategnjeno zgodovinopisno zavoro … Sogovornik je nizal številne konkretne primere zagatnih razmer, posledic komunističnega sistemskega terorizma, in z njimi ponazarjal razcepljenost slovenske družbe.

»Kakšno razcepljenost?« me je zanimalo. Vsi mali vzorci zapovedanega molka, sistemskega generiranja laži, prikrivanja, potlačitev, izrivanja … »pripeljejo do velike kolektivne slike, na kateri najdemo razdelitev na tiste, ki ne smejo govoriti, in tiste, ki smejo in ustrahujejo družbo«, se je glasil odgovor. Dežman je kot nazoren primer delovanja tega mehanizma omenil znano Ukano Toneta Svetine – partizansko knjigo torej, ki »prebija« tabujske meje, njeno »p...