Večerilo se je. Dan je izgubljal bitko z nočjo, ki je s temnim plaščem vedno bolj zastirala gozdnata pobočja Toškega Čela. Iz krošnje smreke nad našo hišo je zaskovikala lesna sova in se trenutek zatem že spreletela na temno modrem nebu. Napočil je njen čas za lov. Topel avgustovski večer me je premamil, da sem z baterijsko svetilko v roki stopil pred čebelnjak, kajti čebele so tako glasno predle svojo zamolklo pesem, da jih je bilo slišati vse do hiše. Posvetil sem v panjska pročelja in z veseljem opazoval gruče pašnih čebel na panjskih bradah. Iz panjev je dehteče dišalo po medu. Zrak je drhtel od globokega brenčanja, ko se je v soju svetilke na bradi enega od spodnjih panjev rumeno zasvetlikalo. Zaprasketala so krila nočnega obiskovalca, ki se je dobesedno zaril v čebeljo gmoto in se skušal preriniti skozi stražo na žrelu. Čebele so se silovito odzvale. Prekrila ga je...