V letu 2018 se Slovenci počutimo nekoliko ob strani. Vrsta evropskih narodov, ki so dogajanje po prvi svetovni vojni izkoristili za uveljavitev svoje državnosti, slavi zavidljivo stoletnico. Mi smo še rosno mladi, pred kratkim smo imeli 25 let. Balti, Poljaki, Čehi, Slovaki, Finci (od leta 1917), pa še kdo, praznujejo, nam pa se – v svetu, v katerega se vrača geopolitika in v razmerah prezgodaj končane slovenske zgodbe o uspehu – zdi, kakor da smo od včeraj, začetniki in celo malce odgovorni za začetek kaosa v tem delu Evrope.

Seveda ne apeliram za kako mitologizacijo zgodovine in za konec primata 25. junija 1991, ko smo prvič zares dobili neodvisno slovensko državo. Vendar je bila prva politična tvorba, ki je v uradnem nazivu nosila tudi slovensko ime, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, razglašena 29. oktobra in s Slovencem dr. Antonom Korošcem kot njenim prvim predsednikom. Bodite pozorni na to, da so Slovenci v nazivu te države na prvem mestu – verjetno sicer iz geogra...