»Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« (1 Kr 19,7)

Nekoč je živel nekdo, ki je bil za Boga Nekdo, prav tako kot vsak, ki ga stke v materinem telesu. Rojen iz ljubezni in za ljubezen. In s posebnim poslanstvom, prav tako kot vsak, ki je stkan, da bi ne životaril, temveč živel. Korakal je iz dneva v dan – pa vseeno ne živel iz dneva v dan! – prepričan, da njegovo delovanje pušča svet vsaj malo lepši, kot ga je prejel. Ta nekdo je še kako dobro izkušal, da življenju ovinkov ne manjka. A se ni dal. Delal je dobro, skoraj v slogu Pavlovega naročila, ki ne bi nikdar smelo biti kaj dosti daleč od nravnega zakona, položenega v srčiko slehernika: »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte« (Ef 4,31–32). A vseeno se je zgodilo, da se je spotaknil. In obležal. In videl nesmisel. In temo. In sredi vsega bodičevja smrt kot prednos...