Pred nekaj tedni sem se srečala z gospo srednjih let, s katero se poznam že od rojstva. Pravzaprav je prijateljica mojih staršev, s katero se precej dobro razumem.
Kramljali sva o marsičem, o življenju nasploh, o vrednotah, o zasebnih rečeh. Nato pa je beseda nanesla na splav in vprašala me je nekaj v zvezi z mamami, ki sodelujejo v programu, kjer sem prostovoljka. Spraševala me je, koliko jih poišče podporo pred splavom ali po njem. Kmalu sva se začeli pogovarjati o posledicah splava. Kar naenkrat pa mi je rekla: »Veš, sama sem imela dve taki izkušnji. To te zaznamuje za vse življenje in težko si je odpustiti.« Obstala sem dobesedno odprtih ust. Nato je še dodala: »Tega ne bi privoščila nikomur. To je sama bolečina. Jaz sem imela srečo, ker sem kmalu zatem srečala neko sestro, ki me je poslušala in mi priporočila, naj dam ime tem otrokom.« V tistem trenutku nisem zmogla ničesar reči, le zelo sočutno sva se pogledali in videlo se je, da si je sama že odpustila in da verjame, da...