Gospod je usmiljen z menoj
Rok Gajšek

»Zahvaljujem se Gospodu, ker je dober. Njegovo usmiljenje traja vekomaj!«
Beseda zahvale, ko se oziram na prehojeno pot. Močno se zavedam, kako je bil Gospod dober in usmiljen z menoj; »noče smrti grešnika«. Skoraj polovica mojega letnika (1968) je že odšla v večnost. Tisto leto nas je bilo 44 novomašnikov, od tega 22 v tedanji mariborski škofiji. Tudi v rojstni župniji, sv. Mihaela v Žetalah, je bilo v 15 letih po drugem vatikanskem koncilu osem novomašnikov; od zadnje nove maše leta 1980 do danes pa nobene več.
Izhajam iz kmečke družine (6 otrok), ki se je po drugi svetovni vojni v nelahkih razmerah prebijala skozi življenje. Ilovnata zemlja nam je v Halozah rezala bolj tanke »šnite« kruha. Bili pa smo, hvala Bogu, povezani med seboj. Oče in mama sta bila priči žive vere. Vsakdanja večerna molitev rožnega venca in redno obhajanje Gospodovega dne je bilo nekaj samoumevnega.
V družini se nismo pogovarjali o duhovnišk...